Predstavljamo muzejske predmete

Muzejski predmet je v središču pozornosti vsakega muzeja. Je glavno področje zanimanja muzejskih delavcev in muzejskih obiskovalcev. Zakaj?

Muzejski predmet je nosilec sporočil, informacij. Tako so ga definirali vodilni teoretiki muzeologije današnjega časa Peter van Mensch, Ivo Maroević, Z.Z. Stransky. Nekoč uporaben predmet, ki so ga ljudje določenega obdobja uporabljali v svojem življenju, v muzeju postane dokument prav tega obdobja. Nosi podatke in sporočila o tem predmetu in o življenju v tem obdobju. Pri prepoznavanju predmetov kot nosilcev sporočil so ključni muzejski delavci. Le z raziskovanjem in analiziranjem konkretnih predmetov - lastnosti in njihove vpetosti v vsakdanjost ljudi - pridemo do širših spoznanj o načinu življenja in dela v preteklosti.

V tej rubriki predstavljamo predmete iz Muzeja Železniki.

29. novembra 2014 bo minilo 125 let od rojstva, 11. januarja 2015 pa 40 let od smrti prof. dr. Franceta Koblarja. Obletnici, ki nikakor ne smeta ostati prezrti. Zato je tudi tokratni muzejski predmet povezan s prof. dr. Francetom Koblarjem. Predstavljeni predmet je njegova pisalna miza. Na tej mizi so pod njegovim peresom nastajala številna dela. Miza je iz masivnega lesa, krasijo jo trije rezbarski dekorativni elementi. Ključavnice obrobljajo medeninasti zaključki in ročaji. Na levi in desni strani delovne površine sta dva regala.
Omenjeno mizo sta Muzeju Železniki leta 1978 podarila Anika in Stanko Koblar, istega leta je bila tudi postavljena zbirka o življenju in delu dr. Franceta Koblarja.

Verjetno vsaka starejša domačija v Selški dolini hrani lesene poslikane skrinje. Ravno tako se veliko muzejev na Slovenskem lahko pohvali, da ima v svoji zbirki tovrsten predmet - ženitovanjsko poslikano leseno skrinjo. Resda je v naših krajih bolj ali manj ohranjenih kar precej poslikanih skrinj, da so si vse relativno podobne, da so, ko so nastale, vse služile istemu namenu - bile so eden najvažnejših predmetov nevestine bale. Vendar se za vsako tako skrinjo skriva subjektivna zgodba neveste, prve lastnice skrinje. Mislim, da so ravno zaradi teh zgodb, veselih, včasih pa tudi ne, skrinje tako pomembna družinska in narodna dediščina. Povezujejo generacije. Morda naključje, pa vendar: poslikana lesena skrinja, ki jo predstavljam tokrat, ima v našem muzeju inventarno številko 1!

V muzeju, poleg te, hranimo še tri poslikane skrinje. Ta je, sodeč po letnici na njeni čelni strani, najstarejša. Zadnji lastnik, preden so jo leta 1965 odkupili za muzejsko zbirko, je bil Štefan Zupanc, Lokačev iz Železnikov. Delavnice, kjer je bila skrinja izdelana, ne moremo natančno določiti, predvidevam pa, da je izdelek ene domačih mizarskih delavnic. Prav tako so kovinske dele skrinje verjetno izdelali lokalni kovači in ključavničarji. Gre za tipično poslikano skrinjo 19. stoletja. Na čelni končnici ima tri z letvicami okvirjena polja s cvetličnimi motivi (motiva cvetličnega šopka v vazi in samostojnega šopka), ki so med seboj ločena s struženima stebroma. Na osrednjem polju, ob ključavnici in nad šopkom, je letnica 1800. Na obeh stranskih končnicah je prav tako v okviru naslikan dvoglavi heraldični orel. Zadnja končnica ni poslikana.

Skrinja je zelo dobro ohranjena in razen redne nege drugih konservatorskih posegov ne potrebuje.

Skrinja je bila eden prvih predmetov, ki so bili razstavljeni v Muzeju Železniki. Spomladi leta 1989 je bila razstavljena v Veroni na sejmu Alpe Adria. Danes se nahaja v čipkarski zbirki.

Tokrat predstavljam polknico iz muzejske zbirke. Je leva polovica dvokrilne polknice, ki je nekoč zapirala okensko odprtino ene od hiš v Železnikih. V muzejsko stavbo je prišla leta 1968 kot eden prvih predmetov nastajajoče zbirke o železarstvu.
Polknica je z dvema kovanima ravnima trakovoma po diagonalah predeljena na štiri trikotnike. Na stičišču je cvet zvezdaste oblike, ki ga tvori 8 listov. Ta in druga podobno krašena železna polkna v Železnikih so izredno lep primer velikega rokodelskega znanja kovačev. 

V muzejski zbirki o čipkarstvu imamo dve klekljani oblačili. Eno oblačilo je klekljana obleka, ki jo predstavljamo le na fotografiji, drugo oblačilo pa je pravi muzejski predmet - klekljana bluza. Bluza je že od samega njenega začetka povezna s Plavčevo, danes muzejsko hišo v Železnikih. Kako in zakaj?

Naklekljala jo je Marija Koblar, mojstrica klekljanja iz Železnikov. Takrat, ko jo je naredila, še ni bila gospa Koblar, bila je 16-letnica z ogromno klekljarskega znanja. Z družino so stanovali v drugem nadstropju Plavčeve hiše. Že od otroštva je zelo rada in veliko klekljala. Včasih so se klekljarice pogosto zbirale pred hišami in skupaj klekljale. Bližnje sosede so se dobivale v gasi ob Plavčevi hiši. Soseda jo je spodbudila, naj nakleklja bluzo, ker toliko kleklja. In jo je res. Pred Plavčevo hišo v gasi in v hiši na veži ob oknu s pogledom na šterno je pod njenimi spretnimi prsti nastala klekljana bluza.

Krojno polo za bluzo je naredila Kristina Kavčič, na to polo je Joža Zupanc, Lokačev narisal vzorec za klekljanje. Bluzo je velikokrat nosila. Ko jo je imela oblečeno na nekem sejmu v Kranju, se ji je pripetil tudi tale zanimiv dogodek. Na razstavi sta bili tudi dve klekljani bluzi. Ko se je Marija Koblar vračala s sejma, je niso pustili ven, preden se niso prepričali, da sta bluzi z razstave še na svojem mestu.

Leta 1994 je Marija Koblar bluzo podarila muzeju v Železnikih. Tako je klekljana bluza po 40 letih ponovno prišla v Plavčevo hišo.